"Za kupce postajamo nezanimivi": slovenski proizvajalci plastike pod pritiskom novih EU pravil

Evropska unija letos pripravlja enega največjih regulativnih premikov na področju plastike doslej – nov Akt o krožnem gospodarstvu, ki bo proizvajalcem narekoval višji delež recikliranih materialov in strožjo sledljivost izdelkov. Za slovensko predelavo plastičnih mas, ki jo v veliki meri sestavljajo manjša in srednje velika podjetja, to pomeni nove stroške, a tudi priložnost za tiste, ki so pripravljeni vlagati v tehnologijo in kakovost. Kako se s temi izzivi spopadajo v praksi, pojasnjuje direktor podjetja Plastit Jaka Bizjak.

Eden ključnih mejnikov je bil uveden že pri PET embalaži, kjer EU predpisuje minimalni delež reciklirane plastike v plastenkah za pijače. Podobne zahteve se postopoma širijo na druge vrste plastične embalaže in izdelkov, Evropska komisija pa letos pripravlja tudi novi Akt o krožnem gospodarstvu (Circular Economy Act), s katerim želi odpraviti ovire na notranjem trgu za reciklirane materiale in okrepiti povpraševanje po njih.

Eno od podjetij, ki se s temi spremembami sooča vsak dan, je Plastit, razvojno-proizvodno podjetje, ki industrijskim kupcem pomaga pri razvoju in izdelavi plastičnih izdelkov ter polizdelkov – od izbire materiala, prek vzorčenja in testiranja, do serijske proizvodnje in dostave. Več o njihovi dejavnosti je na voljo na www.plastit.si.

"Pri proizvodnji že vrsto let uporabljamo reciklirane materiale, kjer je to mogoče," pojasnjuje direktor podjetja Jaka Bizjak. Pri standardnih materialih, kot sta PP ali PS, je po njegovih besedah ponudba na trgu velika, zato jih je razmeroma enostavno vključiti v proizvodnjo. Drugače je pri tehnični plastiki, ki ni v široki uporabi – zanjo je na trgu manj primernega materiala za recikliranje, poleg tega visoke tehnične zahteve pogosto ne dopuščajo kompromisov pri kakovosti. "Večinoma proizvajamo tehnično zahtevne in namenske plastične izdelke, ki kasneje v življenjski dobi niso v široki uporabi, kot so na primer plastenke za vodo. Zato se v takih primerih kupci pogosto odločijo za ne reciklirane materiale," dodaja Bizjak.

Ena od zahtev, ki jih prinaša nova evropska zakonodaja, je tudi sledljivost materialov skozi celotno proizvodno verigo. Kot pravi Bizjak, jo v Plastitu kupcem zagotavljajo že danes: "Za vsak izdelek, proizveden v Plastitu, lahko točno določimo, kdaj, katera serija in pri katerem dobavitelju je bil nabavljen material. Prav tako lahko določimo, komu in pod katerimi pogoji je bil izdelek prodan – veriga je znana od začetka do konca."

Podjetje po njegovih besedah stalno vlaga v novo tehnologijo, opremo in zaposlene, k čemur ga sili tudi trg sam: rast stroškov prostora, dela, energije in materialov je mogoče dolgoročno blažiti predvsem z učinkovitejšo proizvodnjo. Kot primer navaja zamenjavo starejšega hidravličnega brizgalnega stroja z novejšim, električno gnanim: "Za isti izdelek porabi samo 80 enot energije namesto prejšnjih 100."

Kljub temu Bizjak opozarja, da je položaj evropske – in s tem tudi slovenske – plastične industrije vse težji. "Največji problem vidimo v izgubi konkurenčne prednosti v primerjavi z ostalim svetom, zato za kupce postajamo vse manj zanimivi. Vse manj novih projektov ostaja doma ali vsaj v Evropi," pravi in dodaja, da bo prihodnost panoge v veliki meri odvisna od tega, ali bo Evropa okrepila konkurenčnost domače proizvodnje.

Strokovnjaki sicer opozarjajo, da bo prehod na krožno gospodarstvo v naslednjih letih eden ključnih dejavnikov konkurenčnosti evropske plastične industrije. Podjetja, ki bodo znala slediti zahtevam po sledljivosti, kakovosti recikliranih materialov in nižjem ogljičnem odtisu, bodo imela prednost pri zahtevnejših, predvsem izvoznih naročnikih. Za manjša in srednje velika slovenska podjetja to pomeni, da je vlaganje v posodobljeno tehnologijo in certificirane sisteme kakovosti, kot je ISO 9001, vse pogosteje pogoj za obstoj na trgu, ne le konkurenčna prednost.