Kdo se boji novinarjev?
Komentar Dejana Vodovnika
George Orwell (s pravim imenom Eric Arthur Blair) je bil novinar, znan je postal tudi po dveh izjemnih delih – Živalski farmi in knjigi 1984. Kot novinar je zapisal, da je – citiram – »v času vsesplošnega zavajanja govoriti resnico revolucionarno dejanje.« S tem je zadel žebljico na glavico takratnega novinarskega trenutka, ki velja še danes. Tudi na našem domačem političnem dvorišču, polnem kikirikajočih petelinov in kokodajsastih kokoši.
/Portals/0/posnetki/komentar .mp3?ver=H3wTNwsjMGBQ4dz1M-03AA%3d%3d
Novinarstvo je postala osovražena dejavnost. Tudi zaupanja v novinarstvo je vedno manj. Pozabljamo pa, da ko prenehamo zaupati medijem, ne zaupamo niti demokraciji. Vanjo pa vsi tako prekleto prisegamo. In zanjo smo se, navsezadnje tudi borili. In se borimo še naprej.
Policijske evidence v zadnjem času ne zaznavajo povečanega števila napadov na novinarje, pa tudi ekscesov, primerljivih s požigi avtomobilov novinarjev, napadi ali podobnim, ni. Razen verbalnih, ki pa jih je vsak dan vse več.
Vsak dan smo tudi priče poplavi polresnic, namigov in zarot, ki se širijo z neverjetno lahkotnostjo. So vse te zgodbe spontani plod nezaupanja ali premišljeno ustvarjene konstrukcije, namenjene temu, da ljudi begajo, razdvajajo in v njih utrjujejo strah, ki je itak najlažje orodje za upravljanje množic?
Stari judje in kristjani so že zdavnaj odkrili, da se Sveto pismo ne more razlagati samo od sebe. Zato so ohranjali človeške institucije – cerkev na primer - , da so to počele vsaka na svoj, nemalokrat tudi zavajajoč način.
Dandanes smo si domislili tehnologij, splet na primer, ki so zmožna razlagati samo sebe, vendar moramo prav zato organizirati človeške institucije, ki jih bodo skrbno nadzorovale. To so v prvi vrsti tudi novinarji. Gre za institucije, ki so pač zmožne preverjati tudi znane človeške slabosti, kot sta pohlep in sovraštvo.
Kakorkoli, sodobno človeštvo je ustvarilo dve glavni vrsti političnih sistemov, meni Yuval Noah Harari, analitik človeške družbe: demokracijo velikega obsega in totalitarizem velikega obsega. In vsak sistem zase in na račun onega drugega ustvarja polresnice, namige, zarote …
Vendar pa vrednota, imenovana pravica do resnice ostaja še kako vpeta v naš vsakdan. In za uresničevanje le-te so v prvi vrsti poklicani novinarji. Hudič je le, ker je kultura medsebojnega dialoga, ki se začne s političnim govorom v naši mili nam državi, tako slaba in žalostna, da se potem preslika v vse druge situacije.
Nisem edini, ki odkrito usmerjam prst v politike, ki so glavni motor in izvir nizke kulture dialoga v družbi. In tudi v novinarje, ki moramo ostati revolucionarji, če citiram Orwella in njegovo izjavo, da je pač v času vsesplošnega zavajanja govoriti resnico revolucionarno dejanje!
Dejan Vodovnik
Komentar je stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva.