Mladi so močni na telefonih, na igrišču pa jim žoge uhajajo iz rok
Komentar Dejana Vodovnika
Dve zadevi sta te dni pritegnili mojo športno pozornost. Ena iz domovine, druga iz Velike Britanije.
Seveda bom začel z domovino. V obsežni raziskavi so namreč ugotovili, da so mladi vse bolj gibalno negibljivi, imajo vse manj eksplozivne moči in vse bolj so počasni pri tako imenovanih izmeničnih gibih. »To ni povsem običajno,« zatrjuje Gregor Starc redni profesor na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. In kaj je najhuje? Posledično se krepi nov skrb vzbujajoč trend - naraščanje stresa, agresije in medvrstniškega nasilja.
/Portals/0/posnetki/Novinarji posnetki/DEJAN VODOVNIK - KOMENTAR SPORT ZA splet.mp3?ver=tgX5TVJZRVGD4hR6PVlplA%3d%3d
Nič kaj lepa napoved za prihajajoče čase. In sem se ob vsem tem spomnil na nedavne besede očeta našega hokejskega asa Anžeta Kopitarja, Matjaža. V enem od pogovorov je dejal, da so »dandanašnji mladi močni na telefonih, na ledu pa precej manj.« Govor je bil o mladih hokejistih, a njegove besede zlahka prenesemo v širši kontekst. Res so mladi močni na telefonih, v teoriji … ko jih postavimo na igrišča, pa komaj hodijo, žoge jim uhajajo iz rok, ortopedi zmajujejo z glavami, ko jih opazujejo, kako pošvedrano hodijo. Agresija, ki se kaže tudi skozi naraščajoči vandalizem – tudi ob Štrekni ga na manjka – je zgodba zase. Še zdaleč ne zanemarljiva. In vsega skupaj se bo treba začeti čim hitreje zavedati. Če ne, se utegnejo resnično uresničiti črnoglede napovedi črnogledih mladostniških psihologov ki napovedujejo, da naj se ne čudimo, če bomo izgubili še eno generacijo. No, če le že ni prepozno!
Druga stvar, ki je pritegnila mojo pozornost, je bilo sporočilo britanske odvetniške družbe Rylands Garth, da se je že več kot tisoč nekdanjih profesionalnih igralcev ragbija pridružilo skupinski tožbi proti krovnim organizacijam ragbija zaradi posledic pretresov možganov in drugih poškodb glave, ki naj bi jih utrpeli med igranjem. Trdijo, da so utrpeli resne poškodbe brez ustrezne oskrbe ali podpore, ter da krovne organizacije niso sprejele razumnih ukrepov za zaščito igralcev pred pretresi možganov in udarci v glavo.
Lastnikom klubov, za katere so igrali, je bilo pač malo mar za njihove poškodbe. Poklicni šport je pač denar, za športno vzgojo mladih pa ga ni. In zato se niti najmanj ne smemo čuditi rezultatom raziskave o gibalni neučinkovitosti pri mladih. In posledično tudi večji agresivnosti.
In sem se spomnil besed legende koroške, slovenske jugoslovanske in evropske odbojke Adija Urnauta, ki mi je v pogovoru takole med vrsticami navrgel: »Dokler bomo veliko več denarja namenjali gostilnam in zabaviščem, kot pa športu mladih, se ne smemo čuditi, da bo mlade šport zanimal vedno manj!« In zadel je žebljico na glavico.
Dejan Vodovnik
Komentar je mnenje avtorja in ne nujno tudi uredništva.