Referendumski cirkusanti pridejo spet novembra

Komentar Dejana Vodovnika

Cirkus je odšel iz mesta. Otroci Revolucije so žalostni in hkrati veseli. En cirkus je končan, kaj kmalu pa prihaja k nam, v milo nam domoljubno mesto, država imenovano, še en cirkus. V drugačni preobleki, z drugačnim šotorom, - glej ga, zlomka, z istimi igralci.

Danes je še en ponedeljek v letu. Tisti, ki se imajo za referendumske zmagovalce se veselijo, poraženci jezijo. Vprašanje, kdo je varal, kdo grešil* visi v zraku.

Rezultati referendumov so takšni, kot pač so in ki smo jih »proizvedli« mi, sodelujoči na včerajšnjem še enem v nizu praznikov demokracije in gledalci tokratnega cirkusa.

Kot aktivni sodelujoči na vseh referendumih in volitvah, pa se vseeno sprašujem: »Le za kateri klinac smo izvolili oblast?«

Ali zato, da prepirajoča se poseda v državnem parlamentu, ali zato, da vse prepušča v referendumsko odločanje državljanom. In zapravlja denar in – zaupanje?

Nekdo mi je v enem od pogovorov, ki sem jih opravil v svojem novinarskem stažu, dejal, da je »demokracija in soodločanje ljudi, državljanov, že dolgo zgolj pridevnik, ki ga uporabljamo zato, da ne bi kdo pomislil, da živimo v anarhiji ali bog-nas-obvaruj, avtokraciji ali tehnokraciji.

Kako prekleto to drži. Še danes, ko je kar precej Save, Krke, Mislinje in Drave … preteklo od tistega pogovora. Kako prekleto res je trditev, da nekateri – še najbolj tisti, ki v imenu demokracije prelagajo odgovornost na državljane, volivke in volivce – soodločanje ljudi, torej tudi referendume, razumejo kot nagajanje oziroma metanje polen pod noge tistim, ki itak razmišljajo namesto državljanov.

Jutri je nov dan; kaj kmalu pa – dobrodošli, bienvenue, willkomen, mirësevini … benvenuti na predstavo še enega cirkusa, ki bo najbrž novembra obiskal naše kraje. Vstopnine ni; je že plačana, cirkusanti, ki smo jih vajeni še od včeraj, pa so itak na redni letni plači.

Na med in mleko, ki nam ju nenehno obljubljajo, pa bolje, da kar pozabimo!

*Faraoni/ Sem takšen, ker sem živ