Ali je Slovenija res primerljiva z državami, ki gradijo vetrne elektrarne?

»Zakaj ste proti vetrnim elektrarnam, če jih imajo povsod po Evropi?« To vprašanje poslušamo vedno znova. Postavljajo ga investitorji, zagovorniki hitrega razvoja obnovljivih virov energije, včasih pa tudi predstavniki državnih institucij. Na prvi pogled se zdi logično: če jih imajo drugod, zakaj jih ne bi imeli tudi v Sloveniji?

Toda prav v tem vprašanju je skrita težava. 

Ni pravo vprašanje, zakaj smo v Sloveniji proti vetrnim elektrarnam. Pravo vprašanje je, ali je mogoče izkušnje držav z bistveno drugačnimi prostorskimi, naravovarstvenimi, demografskimi in energetskimi razmerami preprosto prenesti v Slovenijo.

Slovenija ni pomanjšana različica Nemčije, Danske, Švedske ali katere druge evropske države. Ima svoje naravne danosti, svoj relief, svojo poselitev in predvsem zelo omejen prostor. Na nekaj več kot 20.000 kvadratnih kilometrih se prepletajo naselja, kmetijska zemljišča, gozdovi, vodni viri, prometna in energetska infrastruktura ter območja, ki imajo velik pomen za ohranjanje narave. Več kot polovico Slovenije pokrivajo gozdovi, območja Natura 2000 pa obsegajo dobrih 37 odstotkov ozemlja. Slovenija ima zato v evropskem merilu izjemno pomemben naravni kapital.

To niso samo statistični podatki. To je prostor, v katerem živimo in v katerega umeščamo vse nove posege.

Ko govorimo o vetrni elektrarni, zato ne govorimo samo o stolpu in rotorju. Govorimo tudi o temeljih, dostopnih cestah, gradbiščih, platojih, kablovodih, priključni infrastrukturi in drugih posegih, ki spremljajo njeno postavitev in delovanje. Pomembna torej ni samo površina, na kateri stoji posamezen objekt, ampak celoten prostor, ki ga projekt zahteva in spremeni.

Še pomembneje pa je, da narava nima meja posameznega projekta.

Prostoživeče živali ne poznajo meja občin, parcel ali posameznih projektov. Njihovo življenje, gibanje, prehranjevanje, razmnoževanje in selitve so povezani s širšim prostorom in njegovimi naravnimi značilnostmi. Zato vpliva posamezne vetrne elektrarne ni mogoče vedno obravnavati ločeno od drugih posegov v prostor. Ko se več posegov pojavlja na istem ali povezanem območju, je treba razumeti tudi njihov skupni oziroma kumulativni vpliv na prostoživeče živali in njihove življenjske prostore.

Slovenija je na tako majhnem prostoru ohranila izjemno biotsko raznovrstnost. V njej živi približno 22.000 živalskih in 3.500 rastlinskih vrst, več kot 2.000 vrst je uvrščenih na rdeči seznam, zavarovanih pa je več kot 800 živalskih in več kot 300 rastlinskih vrst. Na območjih Natura 2000 varujemo tudi 205 živalskih in 27 rastlinskih vrst ter 60 habitatnih tipov.

Zato je pri vsakem večjem posegu pomembno gledati širše od posamezne parcele ali posamezne naprave. Tudi Evropska agencija za okolje opozarja, da širitev obnovljivih virov energije prinaša pomembne koristi za zmanjševanje podnebnih in drugih okoljskih pritiskov, vendar ni brez vplivov. Pri načrtovanju novih projektov je zato treba upoštevati tudi habitate, vrste in ekosisteme ter lokalne prostorske razmere.

Ob tem se je v zadnjih desetletjih spremenila tudi sama tehnologija. Današnje vetrne elektrarne so praviloma bistveno večje od naprav iz začetnega obdobja razvoja vetrne energetike. WindEurope je za prvo polovico leta 2025 poročal, da je bila povprečna nazivna moč naročenih kopenskih turbin v Evropi že 6,3 MW, kar je bil takrat nov rekord.

Zato tudi argument, da gre za »preverjeno tehnologijo«, sam po sebi ne odgovarja na vprašanje, ali je konkretna vetrna elektrarna primerna za konkretno lokacijo. Tudi avtocesta je preverjena tehnologija. Tudi daljnovod. Pa vendar nihče ne trdi, da ju je zato mogoče postaviti kamorkoli. Pri vsaki infrastrukturi je pomemben prostor, v katerega jo umeščamo, in posledice, ki jih tak poseg prinese. Enako bi moralo veljati tudi za vetrne elektrarne.

Pri tem ne smemo pozabiti niti na ljudi, ki živijo v bližini načrtovanih objektov. Razprava se pogosto skrči na vprašanje, ali je hrup pod določeno zakonsko mejo. Toda kakovost bivanja je širše vprašanje. Človek ne živi v tabeli in ne zaznava prostora samo skozi eno številko. Na doživljanje okolja vplivajo hrup, značaj krajine, pogled na prostor, utripanje sence, občutek spremembe domačega okolja in tudi kopičenje različnih obremenitev.

Svetovna zdravstvena organizacija je v svojih smernicah za okoljski hrup posebej obravnavala tudi hrup vetrnih turbin. Za povprečno izpostavljenost pogojno priporoča, da raven hrupa vetrnih turbin ostane pod 45 dB Lden, pri čemer poudarja, da je kakovost dokazov za nekatere zdravstvene učinke nizka. Za povprečno nočno izpostavljenost hrupu vetrnih turbin zaradi prenizke kakovosti dokazov priporočila ni mogla podati.

To ne pomeni, da je vsak človek, ki živi v bližini vetrne elektrarne, avtomatično zdravstveno ogrožen. Pomeni pa, da vprašanj hrupa, kakovosti bivanja in morebitnih vplivov na zdravje ni mogoče odpraviti z enostavnim stavkom, da je »vse pod zakonsko mejo«. Pri tako pomembnih posegih je potrebna previdna in celovita presoja.

In prav tu pridemo do argumenta, ki ga najpogosteje slišimo: »Drugje jih imajo.« 

Seveda jih imajo. Od drugih držav se lahko veliko naučimo. Lahko primerjamo njihove izkušnje, tehnologijo, postopke umeščanja in načine varovanja ljudi in narave. Toda iz tega še ne sledi, da lahko njihov model preprosto prenesemo v Slovenijo.

Če ima neka država drugačno velikost, drugačno poselitev, drugačen relief, drugačno razporeditev naravovarstveno pomembnih območij in drugačne prostorske možnosti, potem njena izkušnja z vetrnimi elektrarnami ni neposredno primerljiva z našo. Primerjava ima smisel samo, če upošteva tudi te razlike.

To ne pomeni nasprotovanja obnovljivim virom energije. Slovenija potrebuje zanesljivo oskrbo z električno energijo, zmanjševanje emisij in premišljen energetski prehod. Tudi Evropska agencija za okolje poudarja pomemben prispevek obnovljive električne energije k zmanjševanju okoljskih in podnebnih pritiskov. Hkrati pa opozarja, da je treba pri njenem nadaljnjem razvoju upoštevati tudi vplive na prostor, habitate in ekosisteme.

Prav zato bi morali razpravo o vetrnih elektrarnah končno premakniti iz vprašanja, kdo je »za« in kdo »proti«. Bistveno vprašanje je, kakšen energetski razvoj je primeren za slovenski prostor in kakšno ceno smo zanj pripravljeni plačati v prostoru, naravi in kakovosti bivanja.

Slovenija se mora pri svojih odločitvah učiti od drugih držav, vendar mora odločati o sebi. Ne moremo preprosto uporabiti argumenta, da je neka rešitev primerna zato, ker jo uporabljajo drugod. Vsak prostor ima svoje posebnosti in svoje meje. Slovenija jih ima zaradi svoje majhnosti, razgibanosti, poseljenosti in naravne vrednosti še posebej jasno.

Slovenija ni pomanjšana Evropa.

Dejstvo, da imajo vetrne elektrarne drugod po Evropi, samo po sebi še ni dokaz, da je enak način njihovega umeščanja primeren tudi za Slovenijo. Primerjave imajo smisel samo takrat, ko upoštevajo tudi razlike v prostoru, naravi, poselitvi in drugih okoliščinah.

In prav tu se mora začeti slovenska razprava o vetrnih elektrarnah.

Diego Loredan
koordinator Združenja civilnih iniciativ za Slovenijo brez vetrnih elektrarn

Fotografija (Luka Koper FB): vetrnice za Avstrijo v pristanišču v Kopru