Iz raketnega izstrelišča, imenovanega Dolič – na pot. V bolnišnico!
Komentar Dejana Vodovnika
Iz Doliča do slovenjgraške bolnišnice je enako kot iz Doliča do Lune. Še posebej, če si starejši in sodiš v tako imenovano – ranljivo skupino v prometu!
Torej pojdimo iz raketnega izstrelišča, imenovanega Dolič, na pot. V Slovenj Gradec. V bolnišnico. Potnik - astronavt je star 80 let, otroci so v službi nekje med 50 do 120 kilometrov stran. Kako torej priti do slovenjgraške bolnišnice na nujni pregled? Tako, kot na Luno! Težko. Zelo težko. Tako kot z Razborja ali še od kod s Koroškega.
/Portals/0/posnetki/Novinarji posnetki/komentar_6.mp3?ver=O373JxPoqTweqMZf5XWJEg%3d%3d
Podatki kažejo, da med ranljive skupine v prometu v naši mili nam socialni deželi pod Alpami, Karavankami in Pohorjem sodi več kot 45 odstotkov prebivalstva, vključno z okoli 9 odstotki invalidov, 15 odstotki mladih in 22 odstotki starejših, tudi krepko starejših od 65 let. Delež starejših se vsako leto poveča za približno 0,5 odstotka. Še posebej na podeželju, kamor sodi precejšen del Koroške.
In vse to dodatno povečuje potrebo po prilagojenih rešitvah.
V Sloveniji je po ocenah približno 60.000 prevozno revnih prebivalcev, stanje pa se močno razlikuje po regijah, kakor kažejo izsledki projekta Mobilnostna revščina v Republiki Sloveniji.
Ugotovili so, da v Sloveniji približno petina prebivalcev nima ustreznega dostopa do javnega prevoza, kar pomeni, da na razdalji enega kilometra nimajo postajališča z vsaj zadovoljivo frekvenco voženj. Na Koroškem je to še kako vidno in občutno! Prav zato se marsikateremu starejšemu krajanu zdi nujna pot iz na primer Doliča do Slovenj Gradca kot popotovanje na Luno! In zato raje ostanejo doma, brez nujnega pregleda pri zdravniku.
V vsakem primeru so pohvale vredni brezplačni prevozi za starejše in brezplačne vozovnice integriranega javnega potniškega prometa za starejše, invalide in vojne veterane, a kaj pomaga, če nemalokrat javnega prevoza ni, brezplačne vozovnice pa lahko uporabimo le za peš hojo od dnevne sobe do hleva.
Morda res ne bi bilo slabo, če bi mobilnost zapisali kot dodatno pravico starejših v zakon o dolgotrajni oskrbi, kot pravico do storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti, kot to predlaga Društvo Srebrna nit.
Toliko v razmislek. Vedeti namreč moramo, da v tem primeru še zdaleč ne velja tista znana, če Mohamed ne pride h gori, pride gora k Mohamedu, kar v »prevodu« pomeni, da če mi ne moremo do bolnišnice, ta zagotovo ne bo prišla k nam! Pot do bolnišnice v Slovenj Gradcu pa tako kot za marsikaterega starejšega na Koroškem marsikdaj še naprej ostaja nekaj podobnega kot pot na Luno ali Mars!
Vsem raziskavam in anketam navkljub!
Dejan Vodovnik
Komentar je stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva