Smeti, nekultura … sta le dve značilnosti masovnosti
Komentar Dejana Vodovnika o množičnem turizmu
Turizem je zgodba o uspehu. Vendar pojdimo od začetka.
Turizem je te dni skoraj vsepovsod – blizu nas in širše - ena osrednjih tem razgovorov in razprav razgretih turistov in ekonomskih analitikov. Svetovni, evropski in slovenski turizem že vrsto let zapored dosega izjemno rast in razvoj, statistika presega vse strateške napovedi. Turizem je očitno uspešno povezal demografsko in socialno podobo sveta, ponuja postmoderno utopijo razseljenega sveta. Slovenija je po letih iskanja le našla pravo strateško pot turističnega razvoja, zelena destinacija pristnih doživetij, čutenje raznolikosti namesto vsakdanje množičnosti. In se vrnila v množičnost.
Za gneče na cestah niso krivi le Darsovci in njihova včasih nerazumljiva opravila. Krivi smo tudi mi, ki hrumimo sem ter tja … Tiste dni nas niti kolone ne motijo.
Se pa na koncu poletja skoraj venomer v zadnjem času ukvarjamo z eno in isto zadevo. Z množičnostjo. In včasih smo kar malo zavistni, ko nam kdo navrže, kako je preživel teden, dva nekje, kjer ni bilo nadležne gneče. A kaj, ko so to bolj izjeme kot pravilo.
Kakorkoli, pastem sodobnega turizma se ne moremo izogniti. Spomnimo se zimskih dni, ko skorajda ni bilo možnosti parkiranja na nam bližnjih smučiščih. A turistični delavci so še kar vabili in vabili. In mi smo padli v past!
Že zdaj nas vabijo sem ali tja. In še ena past je zelo blizu, da se vanjo zapletemo.
Množičnega turizma imajo že marsikje vrh glave. Ponekod so začeli zaračunavati pristojbine za obiske znamenitosti; seveda, poleg zasoljenih vstopnin. Vrstijo se protesti zoper množičnost.
Smeti, nekultura … sta le dve značilnosti masovnosti. Ljubljana se poleti spremeni v turistično destinacijo številka 1; v središču mesta skorajda ni za živeti. Slovenj Gradec kot vem, ostaja mesto, kjer je še mogoče preživeti prav prijeten turistični dan. Brez hrumeče glasbe iz lokalov, različno govorečih množic, ki tavajo sem ter tja … Za zdaj!
Na Pohorju celo na dokaj odmaknjenih poteh lahko oko zazre smeti. Plastiko, ki je tako vsakdanja poletnim nomadom.
Kaj storiti? Težko kaj!
Venomer se bomo znašli med tnalom in nakovalom; na eni strani vabilom turistom, naj obiščejo » še neodkriti raj na zemlji«, na drugi pa z množicami, ki bodo okupirale taisti neodkriti raj.
Pravzaprav nam ni prav, če turisti pridejo, še bolj, če jih ni. Najraje pa jih imamo, ko plačajo turistično takso in odidejo. Kamorkoli. Domov ali v kak drug še neodkriti raj.
In smo spet pri vprašanju, kaj je bilo prej kura ali jajce. O tem pa več ob koncu turistične sezone. Dotlej pa … Bo, kot bo!
In za konec nemara bogokleten zaključek: Še dobro, da 3. osi še ni. Če bi pač bila, bi se še veliko več turistov odločilo za pot semkaj; pod Uršljo ali Peco, Pohorje ali na Štrekno.
Tako pa jo raje mahnejo k sosedom, ti pa bodo pa itak jeseni spet protestirali zoper masovni turizem.
Dejan Vodovnik
Komentar je stališče avtorja in ni nujno stališče uredništva.