Politična lakomnost po energetskih milijardah

Komentar Dejana Vodovnika

Vlada je tiho in bliskovito izpeljala zamenjavo v poslovni utrdbi nekdanjega premierja, Roberta Goloba, v družbi Gen-i. Nekdo je rekel, da je šlo za prevzem iz zasede; pravzaprav – partizanski prevzem enega najmočnejših členov slovenske energetike. S tem se je strinjal celo – kdo bi si mislil – novi generalni direktor Gen energije, Andrej Vizjak, siva eminenca slovenske energetike, šef, ki je postal šef prav po omenjeni partizansko-diverzantski akciji iz zasede.

/Portals/0/posnetki/Novinarji posnetki/komentar energetika.mp3?ver=Y8UyaCmESRDo1ARWtYscNA%3d%3d

Nobenega dvoma ni, da se v slovenski energetiki vrtijo milijarde. In zato sploh ne preseneča politična lakomnost po njej. Energija pač ni obrobna tema.

Pri nas, tako v Sloveniji, kot na našem koncu, imamo kar precej povezav in izkušenj z energetiko. Spomnimo se Teša. Pa napovedano zapiranje rudnika … zarjavelo železarstvo … Ah, čudna so pota naše energetike.

Naslovi v medijih so v zadnjih dnevih polni opozoril o rastočih cenah energentov, negotovi oskrbi z elektriko, inflaciji in iskanju alternativnih virov ogrevanja. Za mlajše generacije, ki odraščajo v svetu nenehnega izobilja, se zdijo besedne zveze, kot je »varčevanje z energijo« ali »omejitve porabe«, nekaj povsem novega in morda celo nekoliko zastrašujočega. A za mnoge Slovence, ki se še živo spominjamo življenja pred štirimi desetletji, trenutna situacija prinaša močan občutek že videnega. Le spomnimo se na par – ne par, na primer.

In prav zaradi vsega tega, najbolj pa zaradi obračajočih se milijard in debelih drobtinic, ki čakajo, da bodo kapnile v zasebne žepe, je lakomnost in stegovanje lovk po obvladovanju energetskega potenciala pri nas hudo pomembna zadeva. Zato partizanske, diverzantske akcije prevzema tega področja našega življenja še zdaleč niso obrobna zadeva.

Komentar je stališče avtorja in ne nujno tudi uredništva.